Hafner Vinko Budnar
 
Vinko se je rodil l.1939 na Godešiču, v družini čevljarja z 11 otroki. Revščina v družini  ga je s 14 leti odnesla od doma, v Vincarje k družini kovača, ki je Vinka vzel v uk. Kot izučen kovač in kovinar se je zaposlil na ljubljanskih železnicah, ko pa so mu ponudili, da gre v šolo za strojevodje na Hrvaško, se je odločil da se vrne v Škofjo Loko in l. 1958 se je zaposlil v Motorju. Že v najstniških letih se je pridružil loškemu planinskemu društvu, saj je veselje do gorništva verjetno podedoval po očetu, ki je bil tudi velik ljubitelj gora. Oče je včasih  šel od doma za več dni v gore, tudi na Triglav se je večkrat povzpel in na vasi je zaradi tega veljal za posebneža.
Vinko se je v planinskem društvu v petdesetih letih vključil v delo z mladimi in postal vodja mladinskega odseka. Navdušil se je za akcijo PZS, ki je na pobudo dr. Angele Piskernik leta 1952 ustanovila Komisijo za gorsko stražo, namenjeno varstvu gorske narave. Leta 1962 so   v Planinskem društvu Škofja Loka ustanovili  komisijo za gorsko stražo in po  prvem predsedniku Lojzetu Hafnerju je vodenje komisije  kmalu prevzel Vinko Hafner in to komisijo za gorsko stražo vodil naslednjih trideset let. Gorski stražarji so postali varuhi gorske narave v vseh evropskih alpskih deželah in tako je bilo tudi pri nas. Prvi tečaj za gorsko stražo je PZS organizirala na Uskovnici in predavatelj za botaniko je bil Janez Gregori, ki je tečajnike odpeljal tudi na Viševnik. Skrb loških gorskih stražarjev je bila najbolj prisotna na rastiščih varovanih rastlin v planinskem svetu Loškega pogorja, Ratitovcu, Poreznu in Polhograjskem hribovju. Tu so bili najbolj prisotni pri varovanju blagajevega volčina v času njegovega cvetenja, saj so dežurali na rastiščih, vpisno knjigo dežurnih varuhov pa so hranili v Mihelčičevem domu na Govejku, prvo knjigo do leta 1965 ( ni ohranjena) in nato drugo, ki je v arhivu loških planincev. Vinko je že l. 1964 opravil izpit za inštruktorja gorske straže in postal stalni sodelavec komisije za gorsko stražo pri Planinski zvezi Slovenije. Že leta 1964 so v koči na Lubniku opravili tudi prve tečaje in izpite za gorske stražarje in planincem so se pri tem pridružili nekateri loški taborniki, Roman Marguč, brata Kržišnik in drugi. V osemdesetih letih je Vinko vsako leto organiziral letno srečanje gorskih stražarjev, pri tem pa mu je pomagal radijski   voditelj in poznavalec planinstva Marjan Krišelj. Sestajali so se vsako leto na drugi lokaciji – Govejk, Žiri, Železniki, Kamniška Bistrica – in tako širili zavest o pomenu varstva narave. Vinko je kot zavzet  ljubitelj in varuh gorske narave leta  1978 opravil skupaj z ženo Angelco  veliko delo  pri postavitvi  botaničnega vrta pri Vodnikovi koči na Velem polju. Projekt postavitve botaničnega vrta je trajal dve leti, vodja tega dela je bil Marko Selan, glavna strokovna svetovalka za rastline pa dr. Nada Praprotnik. Botanični vrt je nastal  v počastitev 200-letnice prvega vzpona na Triglav, predvsem pa so izbrano lokacijo šteli kot primernejšo od  alpinetuma v Trenti, ki je pod  občasnim vplivom mediteranske klime.               
Vinko se je zaradi  ureditve botaničnega vrta na Vodnikovi koči  skupaj z družino velikokrat zadrževal po več dni, poskrbel pa je tudi za  zbiranje rastlin po Triglavskem pogorju, kot mu je svetovala dr. Nada Praprotnik. Botanični vrt je kasneje in vse do danes imel slabe skrbnike, kar je velika škoda. Leta 1983  je Vinko opravil veliko delo pri izdaji knjižice Zavarovane rastline. Bil je glavni skrbnik zbiranja gradiv za knjižico, njen strokovni sodelavec pa je bil dr. Peter Skoberne. Knjižico je brezplačno natisnil EGP,  uradni izdajatelj pa je bilo Planinsko društvo Škofja Loka. Vseh 5000 knjižic so prodali že v prvem letu  in to je bil lep dohodek za društvo.                  
Ob vsem navedenem je bil Vinko Hafner skupaj z ženo Angelco vse življenje izredno aktiven planinec in vsestranski športnik. V družbi prijateljev iz loškega planinskega društva je kar 8 krat opravil Slovensko  planinsko pot, žena Angelca pa  6 krat. Prehodila sta tudi druge transverzale – Kranjski vrhovi, Loška planinska pot, Zasavska planinska pot (1961, 1998),  Pot prijateljstva treh dežel (1968), Po poteh Cankarjevega bataljona kar 3o krat, ob tem pa je 20 let vodil evidenco teh pohodnikov. V osemdesetih letih je Vinko vsako leto skupino Godešanov za štiri dni peljal na planinsko turo.V  letih 1979-1988 sta bila skupaj z ženo Angelco  stalna člana celoletnega športnega maratona Mite Trefalta, imenovane » Kaveljci korenine« in v navedenem obdobju sta vsako leto opravila program te akcije, ki je obsegala planinske pohode, maratone, smučarski tek in plavanje. Leta 2013 je Planinska zveza Slovenije, Komisija za varstvo gorske  narave  podelila Vinku Hafnerju zlato priznanje za prizadevno delo pri ohranjanju gorske narave.
Vinko Hafner je kot rojeni Godešan ob njegovi 1000-letnici leta 2006  pripravil in predstavil  Godeško učno-sprehajalno pot, ki predstavlja naravno in kulturno dediščino Godešiča in njegovih dobrav. Ureditev je obsegala postavitev tabel in izdajo zgibanke z opisom poti. Učna pot je v prvih letih imela veliko obiskovalcev iz vse Slovenije, zadnja leta pa je, žal, slabo vzdrževana, za kar ni poskrbela lokalna oblast. Vinkova domača hiša  je ob tej poti  še vedno kot zeleni otok lepih dreves, poskrbel pa je tudi za obnovo vaškega znamenja, »krleža« pred domačo, Budnarjevo hišo. Akadamski slikar  Franc Novinc, Godešan, je znamenje poslikal s štirimi podobami v tehniki freske. Vinko pojasni izvor imena »krleža« po razlagi dr. Franceta Štukla; Godešič ni imel pokopališča in zadnje slovo pokojnika je bilo pred znamenjem, kjer je duhovnik molil: Kyrie eleison…, domačini pa so to skrajšali v krleža.  Na fasadni strani Vinkove domačije je domači naivni kipar Lojze Igličar izdelal  lesorez o zgodovini Vinkove rodbine, od očeta čevljarja in kmeta  do sina Vinka kovača in planinca.
 
Po pogovoru z Vinkom in Angelco Hafner v novembru 2022 zapisal Marjan Luževič