Zgodovina nogometa v Škofji Loki
Začetki nogometa v Škofji Loki Ivo Berčič je bil razgledan telovadec Loškega sokola. Zagovarjal je vsestransko dejavnost in društveni upravi večkrat predlagal, da bi v program dela poleg telovadbe na orodju vključili še lahko atletiko, nogomet, smučanje in plavanje. Bil je mnenja, da bi tako povezane dejavnosti lepo dopolnjevale druga drugo. Prednosti takega načina dela je videl v povečani množičnosti, vadbi na prostem in vse stranskem učinku telovadbe in športa na zdravje mladine. Na seji upravnega odbora, 13. junija 1929, je predlagal, da se v društvu ustanovi nogometni odsek, ki bo združil vse športnike v Sokolu. Kljub različnim stališčem odbornikov je bil sprejet sklep, da se nogometni odsek ustanovi. Ker večjih nasprotovanj ni bilo, so 23. junija 1929 sklicali občni zbor odseka. Zbora se je udeležilo 44 članov društva in se vsi takoj prijavili kot aktivni igralci. Sprejeli so pravilnik, izvolili izvršni odbor in razdelili dolžnosti: predsednik Otmar Sever, podpredsednik in tajnik Ivo Berčič, kapetan ekipe in trener Marjan Žigon, gospodar Janko Primožič, člani pa: Franc Dolenc mlajši, Janko Potočnik, Jože Kavčič, Pavle Kavčič in Henrik Wimer. Odsek je takoj začel z delom. Treninge so imeli dvakrat tedensko. Uprava je bila zadovoljna z vnemo igralcev in jih je v prizadevanjih podpirala. Veselje igralcev pa se je podvojilo, ko so se pričele tekme. Prvo tekmo so odigrali z nogometnim odsekom Sokolskega društva Kranj, kasneje pa tudi z drugimi klubi Gorenjske in Ljubljane. Na občnem zboru telovadnega društva Sokol, 15. januarja 1930, je predsednik nogometnega odseka Otmar Sever podal naslednje poročilo: “Odsek marljivo deluje. Članstvo je z velikim veseljem in le s Sokolu lastno voljo na delu. Odsek šteje 32 izvršujočih članov in 14 podpornih, naraščaj nad 16 letom vodi pazljivo brat Berčič. Od 11 odigranih tekem je izgubil odsek samo eno. Odsek je nastopal v tekmah z dvema moštvoma. V teh je zabilo prvo moštvo od začetka sezone v juliju, do zaključka v novembru 116 golov, dočim jih je prejelo samo 41. V ljubezni do nogometnega športa, ki služi le kot izpopolnitev društveni telovadbi, bo odsek v prihodnjem letu še stopnjeval svoje delo. V prvi postavi odseka, ki je nastopil v tekmi s športnim klubom Kranj, so bili bratje: golman Vilko Grundner, branilca: Pavel Eržen in Marjan Žigon, krilci: Pavel Kavčič, Jože Kavčič, Drago Vraničar, napadalci: Janko Schollmayer, Ivo Berčič, Vili Ankele, Drago Karaši. Prvo ekipo so dopolnjevali z igralci drugega moštva: Zoran Deisinger, Franc Ankele, Jožko Pecher, Tine Savnik, Franc Otujac in drugi. Naj navedem par rezultatov uspešnih nastopov škofjeloške enajsterice: Prvo moštvo odseka je zmagalo v letu 1929 v tekmah s SK Kranj 6 : 4 in 6 : 2; s SK Tržič 12 : 0 , s SK Medvode 12 : 0, poraženo pa je bilo po SK Bratstvu z Jesenic z rezultatom 3 : 5.” Tudi naslednje leto so odsek vodili isti funkcionarji. Napredek je bil še hitrejši. Število članstva se je povečalo, na predtekmovanjih pa je nastopilo še rezervno moštvo. Društvena uprava je z zadovoljstvom nagradila prizadevanja nogometašev s tem, da je kupila dve žogi in drese za nastopajoče moštvo. Upravni odbor Telovadnega društva Sokol Škofja Loka so več let, z manjšimi spremembami, vodili isti ljudje. Delovanje nogometnega odseka so odobrili na seji 13. junija 1929. Leta 1931 je bil imenovan za predsednika odseka Zoran Deisinger, trgovec iz Škofje Loke, ki je izbral v odbor nekaj novih članov. Na prvi seji so razdelili dolžnosti takole: predsednik Zoran Deisinger, podpredsednik Pavle Hafner, tajnik Martin Savnik, kapetan in trener Marjan Žigon, gospodar Janko Primožič, člani pa: Ivo Berčič, Jožko Pecher, Jože Kavčič, Radovan Josić, Viktor in Franc Ankele, Pavle Eržen in Franc Vraničar.” V nadaljevanju pa o nogometnem odseku Ivo Berčič piše: “Z mesecem majem je delo odseka spet oživelo. Društvena uprava je nabavila še dve žogi. Br. Deisinger in Hafner sta nabavila reklamne letake in sta oskrbela povišek ograje pri vrtu g. Okorna. Deloma se je uravnalo tudi igrišče. Člani – igralci so pričeli z rednimi vajami, tako da se je vršila prva tekma odseka v nedeljo 3. maja 1931 s SK Jadran iz Ljubljane. Končala se je z rezultatom 1 : 1. Pripomniti moram, da je SK Jadran prvak III: razreda Ljubljane. Odsek je nastopil v letu 1931 še v sledečih tekmah: proti SK Sparti iz Ljubljane z rezultatom 8 : 1, proti SK Morava iz Ljubljane z 11 : 1, proti SK Hermes rezultat 1 : 1, proti SK Kamniku z 2 : 4, proti SK Bratstvu iz Jesenic s 5 : 2 in proti prvorazrednemu SK Grafiki iz Ljubljane s 4 : 4. Dne 28. junija je odsek gostoval na Jesenicah v revanžni tekmi proti SK Bratstvu z 1 : 2. Rezervno moštvo je odigralo dve tekmi s SK Dunav iz Ljubljane z rezultatom 1: 8 in proti SK Mladika iz Kranja z 10 : 1.” Nato pa Ivo Berčič nadaljuje: “Člani odseka so izpolnili svoje znanje v toliko, da so kos tudi boljšim moštvom Ljubljane. Ako bo nogometni odsek nadaljeval po začrtani poti, bo nedvomno dosegel še mnogo lepih uspehov. Dosegli jih ne bodo posamezni člani, dosegel jih bo odsek kot celota – v ponos društvu. Nastop sokolskega nogometnega moštva je strumen in enoten, vselej točen in se ne more primerjati z nastopi nediscipliniranih športnikov. Ponovno poudarjam, da je pravilno gojenje nogometa zdravo za človeško telo, krepi pa tudi voljo človeka. Poklicani smo, da združimo in prerodimo ves jugoslovanski narod v strogo sokolskem duhu, iz naših društev morajo izhajati ljudje s trdno voljo do dela. Vsako sredstvo za dosego visokega smotra vsestranske izpolnitve človeka, pa moremo le pozdravljati.” Tine Pirc, vsestranski športni delavec v Škofji Loki se je ukvarjal s plavanjem, namiznim tenisom, sodeloval kot pianist pri sestavah in glasbenih spremljavah prostih vaj, z dušo in telesom pa z nogometom. Ob 90 – letnici telovadbe in športa v občini Škofja Loka (1906-1996) je napisal v priložnostni Zbornik zanimiv in tudi poučen prispevek o uvajanju in razvoju nogometa v telovadnem društvu Sokol Škofja Loka, Nogometnem društvu Zvezda Škofja Loka, Prosvetnem društvu Škofja Loka in Nogometnem društvu Sora Škofja Loka. V kroniko pa je zajel še dobri dve desetletji nogometa po drugi svetovni vojni. Zapis Tineta Pirca: “Varljivo bi bilo določiti datum začetka nogometa v Škofji Loki, saj se je, kar pomnimo, igralo in nabijalo žogo na en gol na prostoru pred klavnico. Tam v glavnem člani loškega sokolskega društva, mladina pa je dnevno zasedala Zvezdo, to je prostor, kjer stoji danes Gasilski dom. Tu se je zbirala mladina iz mesta in okolice ter se zabavala z raznimi igrami, največ pa so igrali nogomet. Prostor zvezde je bil nekdaj drevored, kar pa mladih igralcev ni motilo, da ne bi bil uporaben tudi za nogometno igrišče. Igrali so kar med gostimi drevesi in na poteh, ki so bile posute z ostrim peskom, kar za bose noge nikakor ni bilo prijetno. Tako je bilo pred letom 1929, ko še nikjer ni bilo videti organiziranega nogometa, njegov začetek pa je vendarle bil. Za klavnico je Franc Dolenc st. odstopil prostor za igrišče, ki ga je bilo treba splanirati in označiti. Bilo je nekoliko manjše, kot morajo biti nogometna igrišča, vendar osnovni pogoji za igranje nogometa so bili dani. Publika je gledala tekme s ceste pri Okornu ali ob ograji klavnice. Igrišče za klavnico je zelo blizu mejilo na reko Selščico in se je marsikatera žoga, ki je med tekmo priletela čez gol, znašla v reki. Da pa ni bilo veliko zamud s pobiranjem žog, ki so našle pot v vodo, je poskrbel Tavčar (Bajbi), ki je bil vedno pripravljen skočiti v vodo in žogo vrniti na igrišče. Če je bila voda narasla, na primer jeseni, je bilo za to treba že precej korajže.” Razvoj loškega sokolskega nogometa je za nekaj let zavrla Tyrševa filozofija, češ da nogomet kvari prizadevanja na področju telovadbe, prostih in redovnih vaj. Prof. dr. Tomaž Pavlin pa je v gradivu Razvoj športa (telesne kulture) na Slovenskem opozoril še na pojav snubljenja “kaprarija” igralcev proti materialni nagradi ali zagotovitvi službe in prikriti profesionalizaciji. Loški Sokoli so čutili precejšnje posledice take miselnosti, zlasti na področju množičnosti. Ker podkupovalnih pojavov v nogometnem odseku društva ni bilo, so z delom nadaljevali še bolj zavzeto. Razmere za nogomet v Škofji Loki so se vidno izboljšale šele, ko je lesni trgovec, športni navdušenec, funkcionar in podpornik Franc Dolenc iz Stare Loke 1938 zgradil v Puštalu telovadišče za potrebe sokolskega društva. Prve uradne nogometne tekme pa so bile na njem šele v sezoni 1940/41. Nato pa T. Pirc nadaljuje: “Na začetku tega zapisa sem omenil nogometni vrvež mladine v Zvezdi. Tod se je zbirala mladina ne glede na politično pripadnost, zato je bilo tu najbolj živahno. Nastopale so razne mladinske ekipe, ki so svoje moči merile z okoliškimi nogometnimi ekipami: Puštalom, Trato in drugimi manjšimi kraji, saj je takrat že skoraj vsaka vas imela svoje mlade nogometaše. Za igrišča drugje smo uporabljali travnike, vendar dostikrat nismo dokončali tekme, ker so nas lastniki prepodili z njih. Zagnanost mladih iz Zvezde je bila v letu 1930 tolikšna, da smo ustanovili nogometni klub Zvezda in da je neki naš član izdelal prave značke z zvezdo. Toda to je bilo kakor muha enodnevnica, kmalu se je vse nehalo. Mladega športnega kadra je bilo torej dovolj, toda ni bilo prave organizacijske perspektive za naprej. Počasi je začelo oživljati športno življenje tudi v vrstah članov takratnega Prosvetnega društva v Škofji Loki. Ko je bilo leta 1929 ukinjeno Telovadno društvo Orel, ki se je dotlej ukvarjalo s telovadbo kakor Sokol, je nastalo zatišje, ker je vse kulturno in telovadno življenje kakor izumrlo. Kmalu pa je začel nogomet prodirati tudi v odseke Prosvetnih društev in v letu 1932 že lahko govorimo o prvih nogometnih tekmah med odseki prosvetnih društev Škofja Loka, Žiri, Železniki in Selca ter z odseki drugih sorodnih prosvetnih društev. Nogometnih dresov še nismo imeli; igralci Prosvetnega društva Škofja Loka so v začetku imeli črne klotaste hlačke in zelene majice, čevlje pa pač takšne, kakršne si je kdo lahko nabavil. In vendar se je z začetkom teh nogometnih tekem že kalil nogometni kader, ki je pozneje odigral vodilno vlogo v loškem nogometu. Životarjenje je trajalo do leta 1934, ko se je iz nogometašev Prosvetnega društva ustanovilo nogometno društvo Sora Škofja Loka. Društvo je registriralo prve svoje igralce pri Nogometni zvezi Slovenije. To so bili: Silvo Marguč, Tine Pirc, Ivan Hafner, Rudi Finžgar, Franc Krmelj, Janez Škrlj, Marjan Masterl, Franc Škrlj, Jože Pokorn, Miha Škrlj in Polde Paulus. Nogometno društvo je vzelo v najem travnik na Podnu, kjer stojijo današnji dijaški dom in srednje šole. V letu 1934 smo igrali v glavnem prijateljske tekme, da se je moštvo ustalilo in dovolj okrepilo. Dosegli smo dobre rezultate, čeprav je bilo moštvo zelo mlado. Vendar je najbolj ostala v spominu tekma s SK Hermes iz Ljubljane, ki smo jo pričakovali z velikim strahom in zmagali 7 : 3, kar je bila velika podpora naslednjim bojem. V prvenstvu Gorenjske pač nismo takoj posegli po višjih mestih, saj so bila vsa nogometna moštva na Gorenjskem starejša in bolj rutinirana. S strani Prosvetnega društva je za mlade igralce kot društveni zdravnik skrbel dr. Viktor Kocjančič, ki je bil tudi društveni predsednik. V letu 1935 je skrb za opremo kluba prevzel Alojz Kmetič, ki je s pomočjo svojih poslovnih prijateljev za moštvo priskrbel nove garniture dresov in čevljev po meri. Nastopili so tudi drugi politični časi in odjuga, ko so začeli k našemu klubu pristopati oficirji in podoficirji Planinskega pešadijskega polka v Škofji Loki. S tem se je klub okrepil, najbolj znani igralci med njimi pa so bili: poročniki Suvajčić, Milenković, Srdanović, Cerkvenik, Trifunović, podoficirji Franković, Ignjatović, Crnobori in drugi. Na ta način je bilo v ekipi dostikrat več oficirjev kot domačih igralcev. Igre same na sebi pa so bile kakovostne, kar je privabilo obilo stalnih obiskovalcev in prijateljev nogometa ne glede na politično prepričanje. Sem in tja je prišel k nam v kaki prijateljski tekmi pomagat igrat tudi kak član enajsterice loškega Sokola, toda to so bili redki primeri. Nekateri naši igralci prvega moštva so imeli svoja stalna mesta: Silvo Marguč srednji napadalec, Tine Pirc levi branilec, Ivan Hafner leva zveza, Rudi Finžgar desni branilec; ti so tudi dosegli najdaljši igralni staž – čez 13 tekmovalnih sezon (čez 13 let aktivnega igranja). V letu 1938 so po vojaških direktivah z aktivnim igranjem prenehali v našem klubu vsi oficirji in podoficirji loške garnizije. Kljub tem spremembam pa moštvo ni utrpelo veliko na udarnosti, saj so se klubu pridruževali novi igralci iz Škofje Loke in okolice. Moštvo je imelo redne treninge, ki so jih vodili delno domači igralci, občasno pa smo dobili kakšnega tujega trenerja iz Ljubljane. Slačilnico smo imeli ob igrišču, za umivanje pa smo uporabljali mrzlo Soro, ki je tekla za igriščem. V glavnem je bil NK Sora pred vojno kar močan klub, na Gorenjskem med najmočnejšimi.”Oficirje in podoficirje loškega garnizona je prepoved igranja nogometa v NK Sora zelo prizadela. Zato so ustanovili svoje moštvo, ki je zaradi nenaklonjenega vodstva imelo težave pri organizaciji treningov in tekem z ekipami izven vojašnice. Občasno pa so igrali z bližnjimi moštvi prijateljske tekme. Napad Nemčije na Jugoslavijo, 6. aprila 1941, in s tem ugašanje loškega nogometa, Tine Pirc opiše takole: “Okupacijska doba od 1941 – 1945 je zatrla obetavno rast loškega nogometa, čeprav so se nemški oblastniki trudili, da bi ohranili pri življenju vsaj nogomet, je le-ta z rastjo vpliva narodnoosvobodilnega boja počasi ugašal. Spočetka je veljalo, da je iz nesodelovanja z okupacijsko oblastjo izvzeta samo udeležba v nogometu. Tako se je rodilo športno društvo, ki je zajelo deloma lahkoatlete, v glavnem pa nogometaše. V loški ekipi so takrat igrali: Stane Grundner, Drago Voranc, Urh Kalan, Stane Rešek, Lojze Berčič, Stane Konštantin, Ivan Kunsterle, Jože Jenko, Tone Gruden, Tone Poljanec, Franc Mrak, Milan Osovnikar, Matija Trebše, Silvo Marguč, Ivan Hafner, Tine Pirc, Franc Škrlj, Rudi Finžgar ter Bajželj, Gros in Penko iz Stražišča. Odigranih je bilo precej nogometnih tekem, ekipa je sodelovala v prvenstvu Gorenjsko-koroške lige ter z nogometaši iz Feldkirchna in Borovelj. Tekme so bile dobre, saj so slovenski igralci Nemcem povsod pokazali gorenjsko trmo ter v glavnem zmagovali. Naš izlet na tekmo v Feldkirchen ali Borovlje je bil dobra slovenska nacionalna manifestacija, saj je nogometaše spremljalo tudi do 80 ali več navijačev, ter smo res imeli srečo, da smo jo poceni odnesli iz teh krajev. V letu 1943 so teror, aretacije in drugo nasilje nad prebivalstvom utišali tudi nogomet, saj so številni aktivni igralci odšli v partizane, v boje z nemškim okupatorjem. V teh bojih ali kot žrtve nacističnega terorja so preminuli naslednji loški nogometaši: Janez Škrlj, ki je padel kot jugoslovanski vojak leta 1941 pri Ptuju, Vilko Grundner in Pavle Eržen, ki sta umrla v koncentracijskem taborišču, ter Peter Kavčič, Jože Kavčič, Polde Paulus, Stane Paulus, Franc Krmelj in Franc Bernik, ki so padli v partizanih.” Tine Pirc v Kroniki o razvoju nogometa v Škofji Loki nadaljuje: »Zmaga svobodoljubnih sil nad mračnimi silami fašizma in nacizma je zatiranim in preganjanim narodom Evrope zopet vrnila svobodo, zato je bil sončni 9. maj 1945 tudi za mesto Škofja Loka izjemno prazničen. Ljudje so verovali v novo in boljšo prihodnost, družbeni preporod in socialno pravičnost; želja po ustvarjalnem delu je kipela povsod. Tako so tudi športniki in telovadci začeli s svojim delovanjem že 30. septembra 1945, ko je bilo ustanovljeno društvo TVD Partizan Škofja Loka. Prvotna pravila so namreč v sestavu tega društva združevala tako telovadbo kot tudi vso drugo športno dejavnost, saj so se ustanovile naslednje sekcije: telovadna, nogometna, lahkoatletska, drsalna, smučarska, strelska, fotografska in sekcija za letne igre. V odboru društva so bili: Adolf Gerjol kot predsednik, tajnik Tine Pirc, blagajnik Andrej Šifrer ter posamezni referenti, ki so odgovarjali za svoje sekcije. Nogometno sekcijo sta zastopala Martin Savnik in Andrej Balderman. Čeprav je bilo v sestavu društva mnogo sekcij, vendar ne moremo trditi, da bi bile vse aktivne, zato so nekatere polagoma začele ugašati ter sta pod okriljem društva ostali le še telovadna in nogometna sekcija. Nogometna sekcija je leta 1945 ponovno oživela ter se je udeleževala vseh obveznih tekmovanj za prvenstvo Gorenjske. Staremu igralskemu kadru so se pridružili še novi in uspehi so bili vidni. Prvo moštvo je dvakrat osvojilo prvenstvo Gorenjske, leta 1947 in 1953. Razmere za uspešno delovanje so bile veliko boljše, saj so bile vse tekme na novem nogometnem igrišču v Puštalu. To igrišče je prvenstveno za telovadne nastope Sokola zgradil mecen sokolskega društva v Škofji Loki Franc Dolenc iz Stare Loke in do leta 1941 telovadišča ni smel uporabljati nihče drug kot telovadci. Prve nogometne tekme so bile na njem šele v letu okupacije 1941. Leta 1948 so se nogometaši preimenovali v ŠD Ločan ter pod tem imenom zastopali nogomet Škofje Loke. Moštvo je igralo v drugi slovenski ligi z večjimi ali manjšimi uspehi, po izpadu iz te lige leta 1949 pa je moštvo spet nastopalo v gorenjskem prvenstvu. V letu 1969 se je prvo moštvo kvalificiralo v slovensko consko ligo zahodne skupine, in spet pod novim imenom – NK LTH do leta 1976. V nadaljnjem obdobju je klub tekmoval v Gorenjski ligi in pa občasno v 2. Slovenski ligi in po osamosvojitvi v 3. Slovenski ligi. Leta 1996 se je klub zopet preimenoval v NK LOČAN Škofja Loka. Krajnik Janez je v letih med 1969 in 1994 zaznamoval loški nogomet po organizacijski plati. Družbo mu je delalo več znanih Ločanov -Izidor Štucin, Ferdo Pozvek, Jeras, Sokolov Beno, Peter Poljanec, Tone Okorn, Jordan Novinc, bratje Brdnik (Peter, Darko, Janez). Za objekte je v vsem tem času skrbel Zorko Franc, ki je na igrišču našel drugi dom in s svojo toplino, skrbnostjo in požrtvovalnostjo dal času in kraju svoj pečat. Dobro se ga spominjajo tudi drugi škofjeloški športniki, saj sta v tem času imela na Puštalskem športnem igrišču svoj dom tudi košarka in rokomet. Roman Jemec je krmilo kluba prevzel po odhodu Janeza Krajnika v letu 1994. Roman Jemec je dolgoletni član kluba, najprej igralec v različnih kategorijah, nato trener, klub pa vodi tudi sedaj, v letu 2017, kot pravi sam zato, »ker tega noče opravljati nihče drug«. V letih 2011 se je klub združil z nogometnima kluboma NK Polet Virmaše in NK Kondor Godešič pri vzgoji mladih nogometašev. Ustanovljena je bila nogometna šola, v kateri so vsi trije klubi enakovredni partnerji, s ciljem vzgoje mladih nogometašev. V nogometnem klubu vzgajajo nogometaše v selekcijah od 6 let do mladinskih vrst, skupno v kar 13 različnih kategorijah. Vzgoja mladih nogometašev je organizirana vzorno, v sodelovanju s starši otrok. Glede na razpoložljiva sredstva klub ne more sodelovati v višjih rangih tekmovanja, s člansko ekipo pa sodeluje v Gorenjski nogometni ligi, zato je njegova prisotnost v slovenskem nogometu manj opazna. Čeprav v Škofji Loki nismo zabeležili nadpovprečnih tekmovalnih dosežkov v nogometu, pa je kljub temu treba opozoriti, da bo leta 2019 poteklo 90 let od ustanovitve nogometnega odseka v telovadnem društvu Sokol Škofja Loka. V tem času je bila ustanovljena podlaga za razvoj nogometne igre le za množičnost in rekreacijo. Spomini Urha Kalana, ki se spominja začetkov nogometa v Škofji Loki: »S športnim udejstvovanjem sem se začel ukvarjati potem, ko sem se kot 11-letnik fantič s starši preselil iz Trate v Škofjo Loko. Takoj sem se včlanil v Sokolsko društvo, kjer sem v oddelku deca, kasneje pa pri naraščajnikih, stalno telovadil v dvorani in sodeloval na nastopih s prostimi vajami. Kmalu me je zamikal tudi nogomet, saj je društvo že od leta 1929 imelo svojo enajsterico in tudi tekmovali so s sosednjimi gorenjskimi klubi. Takrat so imeli igrišče še za klavnico (v Zvezdi), ki pa je bilo majhno in neprimerno, saj je žoga često končala na Okornovem vrtu ali pa v Selščici, ki je tekla zraven. Tako je moral Ožboltov Peter v kopalkah pri vsaki tekmi dežurati, da je lahko hitro odplaval do žoge, če se je ta znašla v vodi. V začetku sem tudi jaz pobiral žoge, prav kmalu pa sem začel igrati, najprej na desnem krilu, kasneje enkrat pa so potrebovali vratarja in sem pričel braniti med vratnicami. Opremo smo imeli sila skromno, jaz sem en čas brcal kar z gojzarji, ki sem jih imel za smučanje pa pozimi tudi za v šolo. Naša velika želja po večjem telovadišču in igrišču se je začela uresničevati s pričetkom izgradnje novega telovadišča v Puštalu. To je bil za tiste čase velik projekt, ki so se ga člani Sokola lotili s prostovoljnim delom. Vse delo je potekalo ročno. Najprej so z vagončki odvozili na kup 1/4 metra vrhnje zemlje in kamenje. Tja so nato položili večje skale, nanje malo manjše in tako naprej, na koncu pa so posuli še staro prst in teren zatravili. S tem je bilo doseženo to, da je ostalo igrišče tudi po hudem dežju vedno suho. Ker sem bil še mlad in ne kaj dosti močan, so mene določili, da sem s starejšim članom Poljanec Francem sadil breze in drugo drevje na notranji strani ograje. Naši napori pa so bili končani z veličastno otvoritvijo telovadišča 1938, združeno s telovadnim nastopom velikega števila domačih članov, nato tudi drugih iz gorenjskih društev. Na koncu so odigrali še otvoritveno nogometno tekmo. Od tedaj dalje sem večino svojega prostega časa prebil na igrišču, kot telovadec ali pa nogometaš – vratar v mladinski enajsterici. To so bili srečni in zadovoljni časi, ki pa so se pričeli spreminjati s pričetkom II. svetovne vojne, s prihodom okupatorja. V začetku smo še vztrajali, trenirali in prirejali tekme. Ker je bila v Loki nastanjena enota planinske divizije vojakov, smo imeli z njimi nekaj nogometnih srečanj. Igrali smo tudi v koroško-gorenjski ligi in hodili gostovat v Kranj, na Jesenice, Tržič, Št. Vid, Borovlje in Feldkirchen. Na gostovanja z vlakom so nas stalno spremljali navijači, ki jih je bilo včasih tudi 100. Mi smo nastopali kot loški klub in beležili tudi nekaj uspehov. Številčno se je poznalo usihanje igralcev, ker jih je veliko šlo v partizane. V tistem času smo dobili par okrepitev iz Stražišča in mene je v vratih včasih nadomestil Ivo Bajželj. Končno je maja 1945 prišla svoboda in na hitro smo se spet zbrali na igrišču in pričeli s treningi in tekmovanji. V začetku smo bili nogometaši v sekciji Fizkulturnega društva in TVD Partizan. Predsednik kluba je bil Tine Savnik, jaz pa sem opravljal tajniške posle. Kasneje pa smo ustanovili nogometni klub Ločan. Igrali smo v II. slovenski ligi – praktično po vsej Sloveniji (Kranj, Tržič, Jesenice, Št. Peter pri Gorici, Ljubljana, Murska Sobota, Ptuj, Brežice itd). Če smo morali potovati kam dlje, smo morali na vlak že v soboto takoj po kosilu in se vračali v ponedeljek zjutraj. Spominjam se gostovanja v Murski Soboti, kamor smo prispeli pozno popoldne. Najprej smo se zapodili v slaščičarno in se najedli tort; dobil si jih brez odrezka živilske karte. Po večerji so nam Sobočani priredili zabavo s cigansko glasbo, kjer se je tudi pilo. Vse skupaj se je zavleklo v pozne ali zgodnje ure. Drugi dan smo igrali kot povoženi in visoko izgubili. Vse skupaj pa je bila le taktika gostiteljev. Spomnim se tudi igranja v Ptuju. Tam so nam pa lepo postregli in to z ocvrtimi piščanci. Pojedel si jih lahko brez živilske karte kolikor si mogel, pa še s seboj smo jih nesli. Na igrišču Krima na Rakovniku v Ljubljani smo igrali pomembno tekmo, ki se je končala z našo zmago. Ne bi se tega tako spomnil, če ne bi prvič ubranil enajstmetrovko. Od takrat sem postal upoštevan vratar za te najstrožje kazni. To mi je velikokrat uspevalo na podlagi mojega psihološkega trika. Preden je igralec streljal to kazen, sem se vedno premaknil za pol metra od sredine vrat na levo. V tistem, ko je igralec brcnil žogo, seveda tja, kjer je bilo več prostora, to je na desno, sem se jaz vrgel v tisto smer in največkrat mi je uspelo, pa tudi ploskali so mi. Ubranil sem enajstmetrovko.Tista potovanja na tekme mi bodo ostala za vedno v lepem spominu. Bilo je veliko veselja, zabave, tovarištva in prijetnih dogodivščin. Pri vsem tem smo preživeli ob skromni malici iz torbe in še to smo delili med seboj. Naj navedem še najboljše igralce standardnega moštva kluba: vratar: Urh Kalan; branilca: Stane Grundner, Drago Volenc; krilci: Jože Jenko, Matija Trebše, Milan Osovnikar; napadalci: Silvo Marguč, Ivan Hafner, Rudi Finžgar, Franc Mrak in Ivan Kunsterle. Jeseni leta 1949 sem prenehal z igranjem nogometa – premamilo me je smučanje, pa tudi potrebovali so me, da sem vodil gradnjo smučarske koče na Starem vrhu. Poslovilno tekmo sem z drugimi nogometaši – veterani odigral 19. 9. 1970 na stadionu v Kranju«. Pripovedi nekaterih nekdanjih nogometašev NK Ločan Jano Rant ( 1943) Že v rani mladosti se je vključil v NK Ločan. Nogomet so igrali v poletnih mesecih, pozimi pa so trenirali v telovadnici TVD Partizan, kjer je bila vadba orodne telovadbe, gimnastike, dviganja uteži, boksa in namiznega tenisa dobro organizirana. Leta 1955 se je z dvanajstimi leti že vključil v NK Ločan in uspešno igral vse do šestnajstega leta v pionirski ekipi. V zelo uspešni ekipi pionirjev, ki je bila med boljšimi na Gorenjskem, najdemo poleg Janota tudi Petra Poljanca, Janeta Bohinca, Feliksa Hribernika, Zdravka Pirca, Poldeta Langerholca, Franca Berčiča, Matjaža Hafnerja in Avgusta Babnika. Jano Rant je s šestnajstimi leti leta 1959 igral za mladinsko, kmalu za tem pa že za člansko ekipo. Ta ekipa je bila tako uspešna, da je v tekmi za republiškega pokalnega prvaka izpadla šele v polfinalu v tekmi s trboveljskim Rudarjem. V članski ekipi, v kateri je Jano tudi igral v gorenjski ligi so dosegli pravi podvig, saj so se uvrstili v osmino finala jugoslovanskega pokala leta 1960. V osmini finala so bili boljši člani ljubljanske Ilirije s 4:2. Leta 1962 je ekipa NK Ločana, ki je kot sekcija igrala v okviru TVD Partizan, prišla celo do kvalifikacij za II. SNL. Leta 1965 so Janota Ranta povabili v Kranj. Igral je za slovenskega prvoligaša Triglav. Jano Rant je že istega leta (1966) dobil povabilo, da kot zelo prodoren napadalec pride v Ljubljano k Slaviji iz Vevč. V Ljubljano so skupaj odšli Jano Rant, Feliks Hribernik in Peter Poljanec. Ekipa Slavije si je zadala cilj, da se prebije v II. zvezno ligo Jugoslavije. Tu je Jano igral dve leti in dosegel vrhunec svoje nogometne kariere. V skoraj vsakem kolu je bil razglašen za naj igralca kroga. Slavija se v teh dveh leti ni uspela plasirati v II. ZNL Jugoslavije in Jano se je leta 1968 vrnil v domačo ekipo NK Ločana. Leta 1969 se je Jano Rant vrnil v Škofjo Loko in ekipa Ločana se je kvalificirala v slovensko consko ligo (II.SNL-zahod). V tej ligi je bil Jano sedem let gonilna sila ekipe in dosegel je nešteto golov. Postal je tudi član reprezentance Gorenjske, ki se je uspešno kosala z ekipami Hajduka, Partizana, Vojvodine in drugimi, ki so prihajali na priprave v Kranj. Nastopanje v II. SNL pa je zahtevalo obilo časa in zaradi družinskih obveznosti mu je časa vse bolj zmanjkovalo, zato se je Jano odločil, da leta 1976 sprejme vabilo NK Kondorja iz Godešiča in postal trener in igralec ekipe, ki je igrala v Gorenjski ligi. Par let zatem je prešel k NK Polet Sveti Duh, kjer so pričeli z resnim delom. Pomagal jim je kot trener in igralec. Medtem so v Loki leta 1979 razpustili člansko ekipo in delali le z mladimi, a so se že naslednje leto, leta 1980, odločili, da člansko ekipo znova postavijo na noge. Janota so povabili, da trenira člane in pionirje, zraven pa še igra. To je delal do leta 1983, ko je prenehal z nogometom. V tem letu je odigral svojo zadnjo tekmo, v kateri je zgubil živce in se temeljito stepel! Posledica je bila doživljenjska diskvalifikacija in žalostno slovo od njegovega najljubšega športa, nogometa. Pretnar Adi (1933) Po letu 1955, ko sem prišel od vojakov, sem ponovno postal član moštva. Večkrat se je zgodilo, da nas je bilo domačih igralcev v ekipi manjšina, večina pa so bili oficirji, ki so prišli v loško kasarno. Med njimi je bil tudi oče Boška Petrovića, kasneje velikega jazz glasbenika. Boško je postal del naše mladinske ekipe in štiri leta ostal v Loki. Bil je tehnično dober igralec, sicer pa tudi glasbenik in organiziral nas je v ansambel ( Mitič Miloš, Pretnar Adi, Lah Tone, Janez Ziherl), ki je imel več nastopov, predvsem na gimnazijskih plesih. Trener nogometne ekipe je bil Doberlet iz Ljubljane, nekaj časa Roti ( zaposlen v Elri), izpit za trenerja pa je opravil tudi Slavoj Božnar in bil krajši čas tudi trener. Kar nekaj igralcev je odšlo iz Loke igrat v druge klube – Drago Jazbec v Kranj, Stane Grahek k Železničarju v Ljubljano, Peter Poljanec in Feliks Hribernik k Slaviji, Okorn Tone k Železničarju«. Stane Grahek (1934) »Nogomet sem pričel igrati že pred vojno, iz obdobja med vojno pa mi je ostala v spominu tekma z nemškimi vojaki, ki so imeli odličnega golmana, sicer nemškega reprezentanta v velikem rokometu. Po vojni sem s 16 leti začel igrati v prvem moštvu, za kar sem moral opraviti pregled telesne zmogljivosti. Bil sem napadalec, dokler ni šel golman Franc Mihelčič k vojakom, mene pa so premestili v gol. Leta 1952 sem odšel v Ljubljano k Železničarju in tu ostal štiri leta. To obdobje mi je najbolj ostalo v spominu, ker smo odšli igrat v tujino, na mladinski turnir v Nurnberg in Augsburg. V Škofjo Loko sem se vrnil leta 1958 in v klubu ostal aktiven do leta 1963. V loškem nogometu so bili tedaj najbolj pomembni vodstveni delavci Savnik (predsednik kluba), Balderman in Garjol, ki je bil predsednik Partizana. Nogometaši smo bili sicer sekcija Partizana. Nogometna ekipa se je okrepila zlasti, ko so v kasarno prišli vojaški gojenci in oficirji iz Zrenjanina in se vključili v loški nogomet.Tedaj je loški klub igral v kvalifikacijah za jugoslovanski pokal in žal tesno izpadel proti Varaždinu, sicer bi v zaključnem delu igrali proti Crveni zvezdi. Klub je igral v Gorenjski ligi in bil vsa leta 1. ali 2., dvakrat pa je celo igral v kvalifikacijah za republiško ligo, izločil pa jih je ljubljanski Slovan. Pogoji za nogomet so bili v Ljubljani povsem drugačni kot v loškem nogometu – redni treningi, tuširanje po tekmah, bivanje v hotelu ob gostovanju pri Braniku. V Loki smo dobili garderobo, leseno barako ob igrišču šele leta 1960, dotedaj pa nismo imeli nobenih garderob. V telovadnici Partizana nam je pozimi Štekl ( Boštekel) zakuril, da smo se umili in preoblekli, zato smo imeli igralci plašče, v katerih smo šli do igrišča v Puštalu ( slika igralcev v plaščih), po tekmi pa smo se umili kar v Sori. Hribernik Feliks (1943) Nogomet je v klubu začel igrati leta 1955, skupaj z vrstniki, ki so postali najboljši nogometaši v zgodovini loškega nogometa, Janom Rantom, Janezom Bohincem in Petrom Poljancem. Feliks Hribernik je bil za tiste čase razmero visok igralec in razvil se je v tehnično odličnega, hkrati pa odločnega in hitrega igralca na srednji poziciji. Leta 1965 je Feliks Hribernik skupaj še s tremi soigralci prestopil v NK Triglav, po enem letu pa so Hribernik, Rant in Poljanec sprejeli povabilo NK Slavija iz Vevč in zaigrali v prvi slovenski ligi. Tudi pri Slaviji je Feliks igral zelo dobro na mestu srednjega napadalca, zato je dobil tudi povabilo v mlado slovensko reprezentanco, kjer je zaigral skupaj z Branetom Oblakom, najboljšim slovenskim nogometašem. Na turnirju v Manheimu leta 1969 so premagali nemško reprezentanco s 3:2 in nato nesrečno izgubili z Italjani 1:0. Feliks Hribernik je nogometno kariero zaključil leta 1971. Andrej Džordževič (1940) Rojen 1940, družina izgnana v Srbijo, v Loko se vrne 1951. Kmalu se priključi nogometnemu klubu, kjer igra že za pionirje. Ko gre v srednjo šolo v Ljubljano, se vključi v ŽAK Ljubljana, kjer igra za mladince. Po povratku v Loko igra za člane Nk Ločan, ob tem pa opravi skupaj z Adijem Trdino tečaj za trenerje in postane tudi trener loških mladincev najmočnejše postave – Rant, Hribernik, Bohinc, Poljanec. Leta 1962 je Andrej Džorževič končal nogometno kariero. Poljanec Peter (1943) Poljanec Peter je začel igrati nogomet v NK Ločan leta 1954. Istega leta je bil najmlajši član ekipe, ki je postala jesenski prvak Gorenjske. Po končani osnovni šoli je Peter leta 1958 odšel v Ljubljano v srednjo tehniško šolo. Sošolec Skušek , ki je igral v NK Ljubljana, ga je vabil da prestopi k njim, toda Petrove želje so bile igrati v NK Odred. Pri opazovanju treninga Odredovih mladincev ga je trener Markovič povabil naj se jim pridruži na igrišču. Po prikazanem znanju nogometne igre je bil prestop le še formalnost. Tako so se mu izpolnile želje. Kmalu se je uvrstil v mladinsko reprezentanco Slovenije in v njej postal stalni član. Član mladinske selekcije Odreda je bil dve leti, v teh dveh letih pa se je klub dvakrat preimenoval , najprej v NK TRIGLAV Ljubljana in nazadnje še v NK Olimpija. Po končani tehniški šoli pa se je Peter jeseni leta 1962 vrnil v Škofjo Loko in ponovno zaigral za domači klub, tokrat za pol leta, saj je pomladi, leta 1963, odšel služit vojaški rok. Po odsluženi vojaščini je leta 1964 ponovno zaigral za NK Ločan. Koncem sezone 1964/65 je Peter sprejel povabilo NK Triglav iz Kranja, ki je igral v višji ligi od Ločanov, v prvi slovenski ligi. V teh letih prestopi igralca v drug klub niso bili tako zapleteni kot danes, saj se je o prestopu igralec lahko odločal sam. Klub je bil celo ponosen, če je igralcu uspel prestop na višji nivo tekmovanja. V NK Triglav so za Petrom v zimskem prestopnem roku prišli še trije bivši soigralci iz NK Ločan – Jano Rant, Feliks Hribernik in Janez Bohinc. V Triglavu je Peter odigral sezono 1965/66, nato pa je skupaj s Feliksom Hribernikom in Janom Rantom sprejel povabilo za igranje v NK Slavija iz Vevč, ki je imela načrte osnovati ekipo za igranje v 2. zvezni, jugoslovanski ligi zahod. Po dveh letih igranja za NK Slavija (sezona 66/67, 67/68 ) je Peter prestopil v NK Ljubljana, ki je igrala v 2. zvezni ligi. Tam je igral eno sezono. Po enoletnem premoru se je ponovno pridružil domačemu loškemu klubu z novim imenom NK LTH. Tu je še nekaj let nastopal in s svojimi izkušnjami okrepil domačo ekipo, po letu 1971 pa se je posvetil službi in družini. Peter je bil v času igranja 1. slovenske lige dvakrat poklican v člansko reprezentanco Slovenije za prijateljske tekme s Hrvaško in BIH. Po končani nogometni karieri je Peter občasno sodeloval pri delu v klubu NK LOČAN kot trener in funkcionar. Veselje do nogometa pa je ostalo. Sprejel je številna povabila k igranju malega nogometa v dvoranah, kjer so bili njegovi soigralci športniki iz različnih športov, loški smučarji, nogometaši, rokometaši. Po letu 2007 pa Peter nogomet spremlja predvsem kot oče, saj se je na nogometno tekmovalno pot podal tudi sin Blaž. Viri: Zbornik 25 let Loškega Sokola spletna stran NK Škofja Loka; http://nkskofjaloka.si/ pogovor z nekdanjimi igralci je v letu 2016 in 2017 opravil Marjan Luževič |
Prvo moštvo SK Sokol iz leta 1929
Z leve : Vinko Grundner, Pavel Eržen, Marjan Žigon, Jože Kavčič, Pavle Kavčič, Drago Vraničar, Janko Schollmajer, Ivo Berčič, Vili Ankele, Drago Karakaši, Franc Otujac.
SK Sora 1939 na Podnu: Škrlj Franc, Marguč Silvo, ?, Škrlj Miha, ?, Poljanec Tone, ?, Pirc Tine, Masterl Marijan, ?, Finžgar Rudi.
SK Sora 1939 v Tržiču; publika nas je napadla , ko smo zmagali 11:1 ; ušli smo v dresih čez Tržiško Bistrico; spodaj levo Finžgar, Škrlj, Masterl; zgoraj z leve Pirc Tine, Hafner Ivan, ?, ?, ?, Škrlj Miha, Polanc, Rešek
Ekipa iz obdobja med drugo vojno
Razpored tekem v slovensko- koroški ligi med drugo vojno (arhiv Kalan Urh)
Leto 1941 ; spredaj Nemec, Kalan, ?, Finžgar; stojijo z leve Hafner Ivan, Poljanec Tone, Marguč, Mikola, Konštantin, ?, ?, ?, Pirc, ?, ?, ?
Gorenjski prvaki 1952 . stojijo z leve:Košir Franc, Kofol Peter, Mitič Miloš, Pretnar Raje, Hribernik Oto, Dolenc Jože, Hafner Janez, Mulej Tone. Čepijo: Mulej Marjan, Košir , ??
Leto 1954 – z leve Mulej Tone, Hribernik Oto, Mitič Miloš, Dolenc Janez, Mulej Marjan, Pretnar Raje, Okorn Tone, Petrovič Boško, Trdina Janko, Oblak Stane, Kokalj Janko.
Med igralci je bil tudi Boško Petrović ( četrti z desne), kasneje svetovno znani jazz vibrafonist. Jesenski prvaki Gorenjske 1954 – Šušteršič Peter, Rupar Ivan, Bradeško Lojze, Cerkvenik Janez, Podnar Tomaž, Fajfar Marjan, Kogovšek Jaka, Trdina Adi, Džordževič Andrej, Hafner Matjaž, Poljanec Peter, Balderman Andrej.
Vodstvo kluba med tekmo – tretji z desne Božnar Slavo, ob njem Balderman Andrej
Leto 1965: Feliks Hribernik, Krajnik Janez, Poljanec Peter, Rant Jano, Stojanovič Aleksander, Bohinc Janez
Ekipa NK Sora leta 1941 – v prvi vrsti v sredini Urh Kalan, vratar
Ekipa leta 1946 – leži Voranc Drago, Jesenovec, Urh Kalan, Gašperšič Janez; stojijo z leve Konštantin Ivan, Hafner Ivan, Jenko Jože, Marguč Silvo, Finžgar Rudi, Dagarin Rudi, Trebše Matija
N K Ločan 1946; Igralci – U.Kalan, Voranc, S.Grundner, M.Trepše, S. Marguč, I.Hafner , S.Konštantin, France Mrak, J.Jenko, Tomšič, Rudi Finžgar
Leto 1946, veterani kluba – z leve: ?, Goličič, ?, Balderman, Škrlj, Ivan Hafner, Savnik Tine, Pirc, ?, Nikola Mitelstet, Masterl
Mladinska ekipa NK Ločan 1957 ; z leve Kalan, Berce Ivan, Matkovič, Bergant Tine, Cvirn Ciril, Rant Jano, Langerholc Polde ; čepijo: Poljanec Peter, Rupar, Bohinc Janez, Rant Emil
Mladinski prvaki Gorenjske 1959 - Džordževič Andrej, Bergant Tine, Jano Rant, Pirc Zdravko, Bohinc Janez, Feliks Hribernik, Bergant Jože, Jesenovec Stane, Langerholc Polde, Balderman Andrej; čepijo Berce Janez, Božič, Sever Edi.
TVD Partizan-sekcija nogomet NK Ločan 1962 : Kvalifikacije za 2.slovensko ligo z Gorico. Stojijo Berčič Marjan, Pirc Zdravko, Rant Jano, Mihelič Tone, Babnik Avgust, Hribernik Feliks, Šušteršič Peter. Čepijo : Langerholc Polde, Rant Emil, Petrović Tomo, Trdina Adi.
Leto 1965 : Hribernik Oto, Berčič, Pavle ?, Žontar Nano, Rant Emil, Hribernik Feliks, Petrovič Tomo, Bohinc Janez, Rant Jano, Stojanovič Aleksander, Poljanec Peter
NK Triglav s štirimi Ločani: Poljanec Peter Bohinc Janez, Feliks Hribernik, Rant Jano
NK Triglav Kranj 1966 – štirje Ločani : Rant Jano, Bohinc Janez, Hribernik Feliks, Poljanec Peter;
na desni sodnik Miha Grošelj Za nastope v SNL se pripravljajo v letu 1966 - Dežman, Poljanec, Hribernik, Rant (Juner) Nadž, Mozetič, Lunar (Herbst) Klešnik, Šular, Nikič, Nikolič, Pivk, Štuchly, Sinčič, Šubic -, manjkajo: Gosar, Šoštar
NK Slavija 1968 : Nadž, Nikič, Makovec, Komljenovič, Hribernik, Šular, Perharič ( trener) Čepijo: Rant, Klešnik, Lunar, Poljanec, Manču
Stojijo z leve: ?, Pehar Jože, Trdina Adi, Okorn Tone, Kokalj Janko, Gaber, Žontar Nano, Kržišnik, ?, Pretnar Rajko,Pretnar Adi
|
Na sliki Stane Grahek (desno zgoraj) z ekipo Železničarja na gostovanju v Nemčiji leta 1953
|
V plaščih po zimskem treningu v Puštalu: Stojijo z leve: Grahek Stane, Ziherl Janez, Franko Andrej, Kalan Urh, Jesenovec Niko, Hostnik Franc, Dagarin Ludvik ; Čepijo: Stanonik Stane, Ravnikar Silvo, Gašperšič Janez
|
Pionirska ekipa 1955: Niko Berčič, Mesec Anton, Hafner Matjaž, Bohinc Janez, Mihelič Tone, Feliks Hribernik, Benedičič Marjan, Rant Jano, Polde Langerholc, x, Poljanec Peter
|
Ekipa NK Ločan 1964 - stojijo z leve : Jemec Janez, Poljanec, Koci (?), Langerholc, Žontar, Novinc Franc, Krajnik, Zdravkovič, Nikola Mitelstet,; čepijo z leve Hribernik, Čerina, Rant J., Rant E., Berčič, Petrovič, golman Radovan (?)
|
NK Slavija 1968 : Nadž, Nikič, Makovec, Komljenovič, Hribernik, Šular, Perharič ( trener) Čepijo: Rant Jano, Klešnik, Lunar, Poljanec Peter, Manču
|
Slovenska mlada reprezentanca 1969; z leve Nikolič, Škulj, Kotar, Kocjančič, Hribernik, ? ; čepijo: Škufca, Šubic, Golc, Slanič, Oblak.
|
Pomlad 1965 - vodja ekipe Balderman, Bohinc, Hribernik, Rant J., Bergant Tine, Langerholc, Pirc, , Berce, trener Džordževič; čepijo z leve Poljanec, Jesenovec, Božič, Sever Edi, Gregorc Štefan.
|
NK Ljubljana 1968/69 - stojijo z leve: Šipčić, Kotar, Bregar, Skušek, XX, Jalševec, Nosan, Čepijo z leve: Kožar, Poženel, Škufca, XX, Đaferović, Poljanec ( čepi drugi z desne), Papec
|