|
Matic Osovnikar, vrhunski atlet
»Trenirati sem začel leta 1994 pri ŽAK-u v Ljubljani, od vsega začetka sem pri trenerju Albertu Šobi. Najprej sem se posvečal predvsem daljšemu šprintu na 200 in 400 metrov. Prve vidnejše uspehe sem začel dosegati pri 17-ih letih, ko sem odtekel državni rekord za mlajše mladince na 300 metrov, pritekel pa sem si tudi dve medalji na Olimpijskih dnevih mladih v Lizboni na 200 metrov in v štafeti. V naslednjih dveh letih sem imel vseskozi težave s poškodbami, tako da nisem dosegal nekih vidnejših uspehov, rezultatsko pa sem vseeno počasi napredoval. Ker sem bil vse hitrejši, sem se preusmeril na krajši šprint na 100 in 200 metrov. Tako sem leta 2000 prvič zmagal na članskem državnem prvenstvu na 100 metrov, s štafeto 4x100 metrov pa smo se uvrtili na OI v Sydneyu. Tam smo odtekli državni rekord 39,25s in se uvrstili v polfinale med najboljših 16 štafet. Naslednje leto, 2001 je bil moj osrednji cilj Evropsko prvenstvo do 23 let v Amsterdamu, kjer sem osvojil 4. mesto na 100 metrov, s štafeto pa smo si pritekli bronasto medaljo. Na Sredozemskih igrah v Tunisu sem bil 6. na 100m in dosegel tudi zelo dober čas 10,21s ob sicer premočnem vetru. Leta 2002 sem bil zelo uspešen na Evropskem prvenstvu v Munchnu, kjer sem se z 10,38s uvrstil v polfinale na 100m. Leta 2003 sem najprej postavil dvoranska državna rekorda na 60m (6,63s) in 200m (21,03s). Slednjega sem še popravil na Svetovnem prvenstvu v Birminghamu na 20,77s. S tem sem se tudi prebil do finala, kjer sem potem zasedel 4. mesto. Uspešni dvoranski sezoni je sledilo nekaj poškodb, vendar pa sem poleti vseeno zmagal na državnem prvenstvu na 100m (10,22s) in 200m (20,88s). Na Svetovnem prvenstvu v Parizu sem se na 100m uvrstil v četrtfinale in osvojil 28. mesto. Leto 2004 je bilo zame še uspešnejše. V dvorani sem trikrat popravil rekord na 60m, ki sedaj znaša 6,58s. S tem rezultatom sem osvojil 5. mesto na SP v Budimpešti. Na OI v Atenah sem v kvalifikacijah popravil državni rekord na 100m (10,15), a potem za nekaj tisočink zgrešil polfinale in zasedel 26. mesto. Na 200m sem prav tako dosegel državni rekord (20,47) in se uvrstil v polfinale, kjer sem zasedel končno 15. mesto. Na EP v dvorani v Madridu 2005 sem bil 8. na 60m, na Sredozemskih igrah sem zmagal na 100 in 200m in bil 3. s štafeto 4x100m. Na SP v Helsinkih sem bil 21. na 100m. Leto 2006 je bilo zame najuspešnejše dotedaj. Na SP v dvorani v Moskvi sem bil 4. z izenačenim državnim rekordom 6,58s. Poleti pa sem na EP v Goteborgu osvojil bronasto kolajno na 100m z novim državnim rekordom 10,14s. Leta 2006 sem za te dosežke prejel Plaketo Stanka Bloudka, v tem letu pa so me izbrali tudi za športnika leta. Odlično formo sem stopnjeval z dosežki na svetovnem prvenstvu v Osaki 2007. kjer sem tekel nov državni rekord 10,13, zame in za športno javnost pa je bilo finale teka na 100 m posebno doživetje, saj so športni novinarji ugotovili, da sem prvi belec v finalu teka na 100 m v zadnjih 20 letih. Sam se s tem nisem posebej ponašal. Po Osaki se moji športni rezultati niso stopnjevali, temu pa so botrovale različne nove okoliščine v šprintu; pojavil se je Usian Bolt in njegovi tovariši. Na olimpiadi v Pekingu 2008 sem kljub dobremu rezultatu 10,24 izpadel v četrtfinalu. Nezadovoljen z doseženim sem se nato odločil, da se na olimpiado v Londonu pripravim v športnem taboru Linforda Christieja. Želel sem spoznati, kako se pripravljajo najboljši in odpravil sem se v njegov športni tabor v Londonu, kjer sem preživel dve leti, namenjeni zgolj pripravi na olimpijske igre. V tem času sem marsikaj pridobil na osebni ravni, kot športnik sem se odlično počutil v taboru Linforda Christieja, ob tem pa tudi spoznal, da smo bili tudi v Sloveniji v atletskem treningu na visoki ravni. Kvalifikacijske norme 10,24 za moje četrte olimpijske igre žal nisem dosegel, kljub solidnemu teku 10,49, tudi zaradi poškodbe. Športno tekmovalno pot sem sklenil julija 2012«. Po intervjuju z Maticem Osovnikarjem v juniju 2015 zapisal Marjan Luževič
|
|
Goteborg 2016
|
Langerholc Brigita in Osovnikar Matic
|
