Tine Pirc, nogometaš in podpornik športa v Škofji Loki
Zapis Tineta Pirca o nogometu v Škofji Loki: “Varljivo bi bilo določiti datum začetka nogometa v Škofji Loki, saj se je, kar pomnimo, igralo in nabijalo žogo na en gol na prostoru pred klavnico. Tam v glavnem člani loškega sokolskega društva, mladina pa je dnevno zasedala Zvezdo, to je prostor, kjer stoji danes Gasilski dom. Tu se je zbirala mladina iz mesta in okolice ter se zabavala z raznimi igrami, največ pa so igrali nogomet. Prostor zvezde je bil nekdaj drevored, kar pa mladih igralcev ni motilo, da ne bi bil uporaben tudi za nogometno igrišče. Igrali so kar med gostimi drevesi in na poteh, ki so bile posute z ostrim peskom, kar za bose noge nikakor ni bilo prijetno. Tako je bilo pred letom 1929, ko še nikjer ni bilo videti organiziranega nogometa, njegov začetek pa je vendarle bil. Za klavnico je Franc Dolenc st. odstopil prostor za igrišče, ki ga je bilo treba splanirati in označiti. Bilo je nekoliko manjše, kot morajo biti nogometna igrišča, vendar osnovni pogoji za igranje nogometa so bili dani. Publika je gledala tekme s ceste pri Okornu ali ob ograji klavnice. Igrišče za klavnico je zelo blizu mejilo na reko Selščico in se je marsikatera žoga, ki je med tekmo priletela čez gol, znašla v reki. Da pa ni bilo veliko zamud s pobiranjem žog, ki so našle pot v vodo, je poskrbel Tavčar (Bajbi), ki je bil vedno pripravljen skočiti v vodo in žogo vrniti na igrišče. Če je bila voda narasla, na primer jeseni, je bilo za to treba že precej korajže. Razvoj loškega sokolskega nogometa je za nekaj let zavrla Tyrševa filozofija, češ da nogomet kvari prizadevanja na področju telovadbe, prostih in redovnih vaj. Razmere za nogomet v Škofji Loki so se vidno izboljšale šele, ko je lesni trgovec, športni navdušenec, funkcionar in podpornik Franc Dolenc iz Stare Loke 1938 zgradil v Puštalu telovadišče za potrebe sokolskega društva. Prve uradne nogometne tekme pa so bile na njem šele v sezoni 1940/41. V Zvezdi se je zbirala mladina ne glede na politično pripadnost, zato je bilo tu najbolj živahno. Nastopale so razne mladinske ekipe, ki so svoje moči merile z okoliškimi nogometnimi ekipami: Puštalom, Trato in drugimi manjšimi kraji, saj je takrat že skoraj vsaka vas imela svoje mlade nogometaše. Za igrišča drugje smo uporabljali travnike, vendar dostikrat nismo dokončali tekme, ker so nas lastniki prepodili z njih. Zagnanost mladih iz Zvezde je bila v letu 1930 tolikšna, da smo ustanovili nogometni klub Zvezda in da je neki naš član izdelal prave značke z zvezdo. Toda to je bilo kakor muha enodnevnica, kmalu se je vse nehalo. Mladega športnega kadra je bilo torej dovolj, toda ni bilo prave organizacijske perspektive za naprej. Počasi je začelo oživljati športno življenje tudi v vrstah članov takratnega Prosvetnega društva v Škofji Loki. Ko je bilo leta 1929 ukinjeno Telovadno društvo Orel, ki se je dotlej ukvarjalo s telovadbo kakor Sokol, je nastalo zatišje, ker je vse kulturno in telovadno življenje kakor izumrlo. Kmalu pa je začel nogomet prodirati tudi v odseke Prosvetnih društev in v letu 1932 že lahko govorimo o prvih nogometnih tekmah med odseki prosvetnih društev Škofja Loka, Žiri, Železniki in Selca ter z odseki drugih sorodnih prosvetnih društev. Nogometnih dresov še nismo imeli; igralci Prosvetnega društva Škofja Loka so v začetku imeli črne klotaste hlačke in zelene majice, čevlje pa pač takšne, kakršne si je kdo lahko nabavil. In vendar se je z začetkom teh nogometnih tekem že kalil nogometni kader, ki je pozneje odigral vodilno vlogo v loškem nogometu. Životarjenje je trajalo do leta 1934, ko se je iz nogometašev Prosvetnega društva ustanovilo nogometno društvo Sora Škofja Loka. Društvo je registriralo prve svoje igralce pri Nogometni zvezi Slovenije. To so bili: Silvo Marguč, Tine Pirc, Ivan Hafner, Rudi Finžgar, Franc Krmelj, Janez Škrlj, Marjan Masterl, Franc Škrlj, Jože Pokorn, Miha Škrlj in Polde Paulus. Nogometno društvo je vzelo v najem travnik na Podnu, kjer stojijo današnji dijaški dom in srednje šole. V letu 1934 smo igrali v glavnem prijateljske tekme, da se je moštvo ustalilo in dovolj okrepilo. Dosegli smo dobre rezultate, čeprav je bilo moštvo zelo mlado. Vendar je najbolj ostala v spominu tekma s SK Hermes iz Ljubljane, ki smo jo pričakovali z velikim strahom in zmagali 7 : 3, kar je bila velika podpora naslednjim bojem. V prvenstvu Gorenjske pač nismo takoj posegli po višjih mestih, saj so bila vsa nogometna moštva na Gorenjskem starejša in bolj rutinirana. S strani Prosvetnega društva je za mlade igralce kot društveni zdravnik skrbel dr. Viktor Kocjančič, ki je bil tudi društveni predsednik. V letu 1935 je skrb za opremo kluba prevzel Alojz Kmetič, ki je s pomočjo svojih poslovnih prijateljev za moštvo priskrbel nove garniture dresov in čevljev po meri. Nastopili so tudi drugi politični časi in odjuga, ko so začeli k našemu klubu pristopati oficirji in podoficirji Planinskega pešadijskega polka v Škofji Loki. S tem se je klub okrepil, najbolj znani igralci med njimi pa so bili: poročniki Suvajčić, Milenković, Srdanović, Cerkvenik, Trifunović, podoficirji Franković, Ignjatović, Crnobori in drugi. Na ta način je bilo v ekipi dostikrat več oficirjev kot domačih igralcev. Igre same na sebi pa so bile kakovostne, kar je privabilo obilo stalnih obiskovalcev in prijateljev nogometa ne glede na politično prepričanje. Sem in tja je prišel k nam v kaki prijateljski tekmi pomagat igrat tudi kak član enajsterice loškega Sokola, toda to so bili redki primeri. Nekateri naši igralci prvega moštva so imeli svoja stalna mesta: Silvo Marguč srednji napadalec, Tine Pirc levi branilec, Ivan Hafner leva zveza, Rudi Finžgar desni branilec; ti so tudi dosegli najdaljši igralni staž – čez 13 tekmovalnih sezon (čez 13 let aktivnega igranja). V letu 1938 so po vojaških direktivah z aktivnim igranjem prenehali v našem klubu vsi oficirji in podoficirji loške garnizije. Kljub tem spremembam pa moštvo ni utrpelo veliko na udarnosti, saj so se klubu pridruževali novi igralci iz Škofje Loke in okolice. Moštvo je imelo redne treninge, ki so jih vodili delno domači igralci, občasno pa smo dobili kakšnega tujega trenerja iz Ljubljane. Slačilnico smo imeli ob igrišču, za umivanje pa smo uporabljali mrzlo Soro, ki je tekla za igriščem. V glavnem je bil NK Sora pred vojno kar močan klub, na Gorenjskem med najmočnejšimi. Okupacijska doba od 1941 – 1945 je zatrla obetavno rast loškega nogometa, čeprav so se nemški oblastniki trudili, da bi ohranili pri življenju vsaj nogomet, je le-ta z rastjo vpliva narodnoosvobodilnega boja počasi ugašal. Spočetka je veljalo, da je iz nesodelovanja z okupacijsko oblastjo izvzeta samo udeležba v nogometu. Spočetka je veljalo, da je iz nesodelovanja z okupacijsko oblastjo izvzeta samo udeležba v nogometu. Tako se je rodilo športno društvo, ki je zajelo deloma lahkoatlete, v glavnem pa nogometaše. Odigranih je bilo precej nogometnih tekem, ekipa je sodelovala v prvenstvu Gorenjsko-koroške lige ter z nogometaši iz Feldkirchna in Borovelj. Tekme so bile dobre, saj so slovenski igralci Nemcem povsod pokazali gorenjsko trmo ter v glavnem zmagovali. Naš izlet na tekmo v Feldkirchen ali Borovlje je bil dobra slovenska nacionalna manifestacija, saj je nogometaše spremljalo tudi do 80 ali več navijačev, ter smo res imeli srečo, da smo jo poceni odnesli iz teh krajev. V letu 1943 so teror, aretacije in drugo nasilje nad prebivalstvom utišali tudi nogomet, saj so številni aktivni igralci odšli v partizane, v boje z nemškim okupatorjem. V teh bojih ali kot žrtve nacističnega terorja so preminuli naslednji loški nogometaši: Janez Škrlj, ki je padel kot jugoslovanski vojak leta 1941 pri Ptuju, Vilko Grundner in Pavle Eržen, ki sta umrla v taborišču, ter Peter Kavčič, Jože Kavčič, Polde Paulus, Stane Paulus, Franc Krmelj in Franc Bernik, ki so padli v partizanih. Zmaga svobodoljubnih sil nad mračnimi silami fašizma in nacizma je zatiranim in preganjanim narodom Evrope zopet vrnila svobodo, zato je bil sončni 9. maj 1945 tudi za mesto Škofja Loka izjemno prazničen. Ljudje so verovali v novo in boljšo prihodnost, družbeni preporod in socialno pravičnost; želja po ustvarjalnem delu je kipela povsod. Tako so tudi športniki in telovadci začeli s svojim delovanjem že 30. septembra 1945, ko je bilo ustanovljeno društvo TVD Partizan Škofja Loka. V odboru društva so bili: Adolf Gerjol kot predsednik, tajnik Tine Pirc, blagajnik Andrej Šifrer ter posamezni referenti za sekcije. Nogometno sekcijo sta zastopala Martin Savnik in Andrej Balderman. Nogometna sekcija je leta 1945 ponovno oživela ter se je udeleževala vseh obveznih tekmovanj za prvenstvo Gorenjske. Staremu igralskemu kadru so se pridružili še novi in uspehi so bili vidni. Prvo moštvo je dvakrat osvojilo prvenstvo Gorenjske, leta 1947 in 1953. Razmere za uspešno delovanje so bile veliko boljše, saj so bile vse tekme na novem nogometnem igrišču v Puštalu. To igrišče je prvenstveno za telovadne nastope Sokola zgradil mecen sokolskega društva v Škofji Loki Franc Dolenc iz Stare Loke in do leta 1941 telovadišča ni smel uporabljati nihče drug kot telovadci. Prve nogometne tekme so bile na njem šele v letu okupacije 1941. Leta 1948 so se nogometaši preimenovali v ŠD Ločan ter pod tem imenom zastopali nogomet Škofje Loke«. V tem letu je Tine Pirc prenehal z aktivnim igranjem nogometa. Marjan Luževič, 2014; povzeto iz zapisa na spletni strani NK Škofja Loka Tine Pirc, namizni tenis
|
Tine Pirc leta 1942
|